fbpx

Zgodba vašega mentorja

Sandi Muheljić - Vaš Mentor

Spoznaj me 👇
Sandi Muheljić - vaš mentor
Od delavca na gradbišču do direktorja podjetniškega pospeševalnika pri 22. letih

Rojen sem bil v skromno delovno družino priseljencev iz balkana. Starša sta mi že od prvega dne odkar pomnim povdarjala pomembnosti poštenosti, dela in izobrazbe. Glede poštenosti in dela sta vsekakor izhajala iz svojih načel kajti do dan danes še nisem spoznal bolj delovnih in poštenih ljudi od njiju. Glede izobrazbe pa žal ni bilo tako. Sama izhajata iz revnih družin, kjer ni bilo niti časa niti denarja za izobrazbo. Sta se pa zato odločila, da bosta dala vse od sebe, da bosta svojim otrokom omogočili izobrazbo. Od tu izhaja tisočkrat slišan stavek »sine uči se, da ti ne bo treba garati kot nama«. No, moram priznati, da je delovalo. Po vsem videnem in slišanem bi bilo čudno, če ne bi tega resno jemal. Zato sem se odločil, da bom v življenju nekaj, naredi iz sebe in pot je bil res divja. Pripnite se.

ŠOLA

V šoli nisem bil nič posebnega. Osnovna šola trojke in štirke. Gimnazija večinoma dvojke. Fakulteta večinoma šestke in sedemke. Zato nihče od zunanjega okolja ni ravno pričakoval veliko od mene. Ker so me ocenjevali po rezultatih. Kar pa niso videli pa je, koliko malo truda sem osebno vlagal v te rezultate. Nikoli se nisem pretirano učil in vedno sem nekako upošteval pravilo minimalnega vložka. Koliko se moram učiti, da naredim. To je bilo edino merilo. Doma me pa tudi niso nadlegovali. Že v osnovni šoli sem pridobil njihovo zaupanje, in dokler je bilo pozitivno, so bili zadovoljni. In ravno to načelo mi je omogočilo ogromno prostega časa, ki sem ga lahko sam usmeril po želji. Izbral sem seveda televizijo in računalnik no pa tudi delavnico kdaj pa kdaj. Tako sem lahko zapolnjeval svojo radovednost in raziskoval svet. Postal sem tudi malo lenoben. A vendar tudi lenobnost ni samo slaba. Ravno ta je spodbudila v meni ustvarjalnost. Kako najhitreje in najbolj enostavno opraviti delo, test ali izpit. Z lenobnostjo in v slabo opremljeni delavnici sem počasi začel razvijati problem solving mentaliteto. Ta se bo v nadaljevanju izkazala za zelo pomembno.

KARIERNI ZAČETKI

Svojo delovno kariero sem začel v očetovem gradbenem podjetju. Najprej kot pomočnik pri pisarniškem delu nato pa kot pomočnik na gradbišču. Spomnim se, da sem pri 14. letih prvič cele počitnice delal na gradbišču. Bilo je zabavno, a tudi zelo, zelo naporno. Po tem sem veliko delal na gradbišču tudi v tujini, in sicer v Avstriji. Zaslužil sem dobro. A vsekakor mi je ta izkušnja dala vedeti, česa si ne želim delati v življenju in mi dala dodatno motivacijo in zagon, da nekaj naredim iz sebe. Vmes sem kot študent delal tudi v strežbi in kot prodajalec energetskih rešitev za eno izmed največjih slovenskih podjetij. To je bila zame neverjetna izkušnja. Prehod iz delovne obleke in gradbišča v srajco in pisarno. Vav, to je res mogoče, so bile takrat moje misli.

Težko življensko obdobje – priložnost za rast

Ne morem tudi mimo dokaj težkega obdobja. Leta 2012 je očetovo podjetje zaradi posledic gospodarske krize iz leta 2009 moralo zapreti svoja vrata. Oče pa je rešitev našel v gradbenem podjetju v Avstriji, kjer se je zaposlil kot tesar. Z mamo in dvema sestrama smo tako v Sloveniji ostali sami, oče pa se nam je pridružil ob koncih tedna, ko so mu to razmere dopuščale. Kot edini moški pri hiši takrat se je moja odgovornost močno povečala. Takrat sem bil star 15 let. Spomnim se enega primera med zimo, ko smo kurili še na drva in nam je zmanjkalo narezanih drv. Odšel sem v kurilnico, prvič v življenju zagnal motorno žago in rešil zadevo. Še dobro, da sem velikokrat na gradbišču videl, kako se to dela. No hvala bogu vse okončine še imam pa tudi toplo nam je bilo. Spomnim se tudi drugega primera, ko sem bil zadolžen za razprodajo osnovnih sredstev očetovega podjetja. To je bila gradbena oprema, katere oče ni več potreboval in ki jo je bilo treba počasi razprodati. Spomnim se, kako so prihajali različni odrasli kupci in kako so bili presenečeni, ko jih je na drugi strani pričakal otrok. Nasmeha niso mogli zadrževati, saj so menili, da me bodo zagotovo lahko enostavno pretentali. No jaz sem imel drugačne načrte, kot nekdo, ki je imel že od nekdaj talent za prodajo in pregovarjanje, sem poskrbel, da so se nasmehi hitro razblinili.

Zgodba se še ne konča tukaj. Čez dve leti se je zaradi davčnih razlogov družina odločila, da se preselijo v Avstrijo. Meni sta bili ponujeni obe možnosti ali želim iti v Avstrijo ali pa ostanem in nadaljujem šolanje v Sloveniji. Po tehtnem premisleku sem ostal tukaj. Lastno prebivališče pa sem preselil v enega izmed dijaških domov v Ljubljani. Hkrati je to zame pomenilo nove zadolžitve in izzive. Postal sem v celoti odgovoren sam zase, uradno je zame skrbela vzgojiteljica, neuradno pa so bile stvari jasne. Poleg tega sem bil zadolžen, da najdem najemnike in začnem skrbeti za oddajanje družinske nepremičnine v najem. Tako sem najemniške posle sklepal že pri svojih 17 letih. Tudi tukaj sem se ogromno naučil po težki poti, a o tem raje kdaj drugič. Predvsem se spomnim tega obdobja v življenju, da je na meni pustilo ogromne čustvene posledice. Zaprtje očetovega podjetja, selitev v Avstrijo, samostojno življenje in ne ravno bleščeče finančno stanje me je spremenilo v močnega pesimista in prineslo tudi depresijo v moje življenje. Tukaj sem zelo hvaležen, da sem že pred tem spoznal svojega življenjskega mentorja in z njegovo pomočjo ter s pomočjo nekaj literature prebrodil tudi to preizkušnjo. Zanjo sem danes izjemno hvaležen, kajti naučil sem se zelo pomembnih lekcij glede samo kontrole čustev in lastnih reakcij. Danes lahko rečem, da sem priučeni optimist, ki ne prenaša negativizma. Ko se enkrat naučiš nadzorovati svoja čustva in reakcije potem življenje postane veliko lepše. So pa takšna obdobja za mladostnike zelo nevarna, saj se lahko te brez prave usmeritve hitro zatečejo k alkoholu in drogam …

PODJETNIŠKA POT

Kljub vsej tej drami sem, kot 15. letnik prvič odkril Shark Tank. Ameriški šov, kjer se mlada podjetja predstavljajo pred investitorji in iščejo investicije. Dokaj hitro me je prešinila misel »kaj, tako neumna ideja pa toliko denarja so dobili, to bi se lahko tudi jaz kaj spomnil«. Tako se je začela moja podjetniška pot. Na začetku seveda nisem imel pojma, kaj počnem, a po spletu srečnih okoliščin sem spoznal svojega prvega podjetniškega mentorja in stvari so se začele odvijati v pravo smer.
Včlanil sem se v podjetniški krožek, kjer smo redno tedensko razvijali podjetniško miselnost in veščine. Hitro smo začeli delati tudi na projektih in teh v moji karieri zagotovo ni primanjkovalo. Spodaj bom na hitro omenil nekaj najpomembnejših.

OKO ŠOLE

Eden izmed prvih lastnih podjetniških projektov, kjer smo želeli razviti platformo za izmenjavo najboljših posnetkov srednješolskih predavanj v Sloveniji. Ravno na tem projektu sem se učil prvih lekcij o podjetništvu. Prav tako sem se tukaj prvič udeležil mednarodne poslovne konference, kjer sem se mrežil s poslovneži in iskal investitorja za naš projekt. Star sem bil 16 let. Spomnim se trenutka, ko sem prepričal Italijanskega investitorja v dragi dizajnerski obleki za pol ure njegovega časa, kjer sem mu predstavil naš projekt. Ta pa mi je takrat poizkušal dopovedati nekaj, kar takrat, še nisem razumel. Najprej testiraj, potem investiraj … Investicije seveda nismo dobili in projekt smo zaključili.

ZIPNECK

Naslednje poletje sem bil v dilemi. Ali iti in delati poletno delo za nekoga ali poiskusiti izpeljati nekakšen podjetniški projekt, ki bi ga mogoče lahko sam financiral. Odločil sem se za slednje. Na plano je prišla ena izmed mojih starih idej in odločil sem se, da bom razvil in prodajal verižico z oljnim vžigalnikom. Dokaj hitro sem stvari realiziral, sam razvil produkt, naročil material, izdelal nekaj kosov, izdelal spletno stran in se pripravljal za začetek trženja, ko sem na dom dobil 18 stransko opozorilo pred tožbo s strani Ameriške korporacije Zippo. V njej so navajali, domnevne kršitve njihove intelektualne lastnine. Naj vas spomnim, da takrat še nisem bil polnoleten. Zato sem se ustrašil in pokleknil pred njihovimi zahtevami.

SANDIGO

Čez čas mi ideja Zipnecka ni dala miru. Motilo me je to, da so mi onemogočili, da bi izpolnil svoje načrte. Zato sem iznašel način, kako doseči podoben rezultat na način, ki ne bi bil več sporen. Rodila se je Sandigo magnetna verižica, ki je omogočala vsem lastnikom Zippo vžigalnika, da so predelali svoj vžigalnik v verižico. S Sandigom sem izpolnil svoje načrte in uspešno prvič v življenju prodajal lastni proizvod po svetu. Od ZDA, Švedske pa do Izraela. Takrat sem bival v študentskem domu. Tako je soba, velika približno 15 m2, postala tudi moja delavnica. Vso srečo sem imel, da je bil sostanovalec pravnik, pa ga ni bilo veliko doma. Kajti drugače dvomim, da bi se strinjal s to idejo, še posebno, ko je delavnica velikokrat postala tudi lakirnica. Čez čas mi projekt ni bil več v izziv in lotil sem se nečesa večjega.

VEČJA STVAR - KAVA NA TIRIH

Med enim izmed študentskih del, ki sem jih opravljal, sem spoznal svojega novega poslovnega partnerja. No, tega nisem vedel takoj. Sva se pa z Žanom zelo hitro ujela, ko mi je opisal svojo podjetniško idejo. Njegova ideja je bila postavitev kavnih avtomatov na potniške vlake Slovenskih železnic. Meni se je ideja zdela naravnost briljantna. Zato sem Žanu ob kavi ponudil nekaj prijateljskih nasvetov on pa mi je nepričakovano ponudil polno partnerstvo v projektu. Tako se je začela dvo letna pot vzponov in padcev. Veliko je bilo narejeno. Pridobili smo investitorja in več tehničnih ter operativnih partnerjev. Opravilo smo veliko sestankov na SŽ, a na koncu smo kljub mnogim dogovorom projekt morali zaključiti. Enostavno so se SŽ, kot podjetje v državni lasti izkazale za pretrd oreh za dva fanta v dobrih dvajsetih leti. Sedaj ko gledam nazaj, jim ne zamerim. Bi vi zaupali dvema fantoma, da bosta zmožna izpeljati milijonski projekt brez predhodnih izkušenj? Najverjetneje je strah pred novim škandalom na televiziji prevladal kljub najinemu trudu. Je bila pa to ponovno neverjetna izkušnja, pri 21. letih sem se pogajal med drugim tudi z generalnim direktorjem Slovenskih železnic, g. Mesom. Da o različnih investitorjih in poslovnih partnerjih, ki vodijo na desetine milijonov vredna podjetja, ne govorim …

Nagrajen s strani predsednika Republike Slovenije

S projektom Kava na Tirih sem bil sprejet tudi v Fundacijo za Ustvarjalne Mlade, ki je na leto sprejela le 10 najbolj perspektivnih podjetnikov v državi. Nagrade pa nam je podelil Predsednik Borut Pahor.

Do direktorja podjetniškega pospeševalnika še pred zaključkom študija

Zaradi mojih preteklih dosežkov sem bil s strani od enega izmed naj bolj spoštovanih in priznanih podjetnikov v Sloveniji povabljen, da prevzamem vodenje programa KIKštarterja, podjetniškega pospeševalnika iz Kamnika. Kot vodja programa sem opravil več, kot 100 različnih predavanj in delavnic na temo podjetništva in kariernega napredka. Delavnice so bile namenjene osnovnošolcem, srednješolcem, študentom in tudi starejšim posameznikom do 35. leta. Po samo 8 mesecih delovanja pa sem bil na skupščini imenovan za direktorja KIKštarterja. Star sem bil 22 let, študija še nisem zaključil niti sem imel izpit za avto. No malo za tem sem uredil tudi to dvoje.

Prvo uradno registrirano podjetje Kavion d.o.o.

Že med delom v KIKštarterju sem delal na svoji novi ideji. Po nekem čudnem spletu okoliščin je iz Kave na Tirih nastala Kava na Kamionu. Projekt, kjer profesionalnim voznikom ponujamo oskrbovanje s kavo kar na poti. Natančneje jim damo v brezplačno uporabo kavni avtomat v zameno pa se naročijo na redno dobavo naših kavnih kapsul. No, to je bila prvotna ideja. Po testih se je podjetje spremenilo v razvojno podjetje, kjer razvijamo kavni avtomat za učinkovito redno uporabo v vozilih s poudarkom na kamionih. S tem projektom smo pridobili zasebno investicijo in tudi P2 subvencijo s strani Slovenskega podjetniškega sklada. Ker pa je razvoj časovno zamudna in draga komponenta smo zagnali še Kavo na Domu projekt, kjer podobno storitev oskrbovanja s kavo ponujamo tudi gospodinjstvom in pisarnam. To je danes tudi glavni vir prihodka podjetja. Podjetje živi še danes operativno vodenje pa je prevzela meni zelo blizu oseba. Zakaj? Ker sem osebno v tej izkušnji pregorel. Preveliko odgovornost sem si dal na hrbet in res dolgo z njo premikal gore. V samo treh mesecih smo imeli že 170 naročnikov in oddano prijavo na razpis. Vse sam. Vendar ima vse svoje posledice. Takrat sploh nisem vedel, kaj pomeni, da človek pregori. Danes pa se tega dobro zavedam in opozarjam ljudi okoli sebe. Ta izkušnja mi je dala misliti, kaj sploh želim delati v življenju? In tako se je rodil Vaš Mentor. V Kavionu sem še vedno direktor in usmerjam podjetje naprej le operativne zadolžitve sem predal naprej.

Vaš Mentor

Že od nekdaj rad predajam znanje naprej. V zasebnem krogu sem znan po tem, da vedno delim neke ugotovitve in zanimivosti, ki sem jih odkril. Eden izmed prijateljev mi pogosto pravi Sandi pismo, koliko ti razmišljaš. Stvar je v tem, da to rad počnem. Rad imam ta občutek eureke. Veliko svojega časa pa namenim tudi raziskovanju in izobraževanju. Rad pa tudi pomagam drugim in vračam nazaj. Zato sem se najprej odločil, da začnem z YouTube kanalom Vaš Mentor. Malo za tem pa je sledila ideja, zakaj ne bi ponujal teh storitev tudi v živo. To je tisto, kar dejansko rad počnem in imam ogromno izkušenj ter lekcij, ki bi jih rad delil z drugimi. Vem, da lahko spremenim življenje mnogim. Kako to vem? Ker sem to že večkrat naredil!

MOJI MENTORIRANCI

Med delom v KIKštarterju sem veliko delal z mladimi. Rad pa bi izpostavil enega fanta, ki je danes najbolj uspešen. Da ne bo nesporazuma temu je tako zaradi njegovega truda! Jaz sem mu samo odprl vrata v svet podjetništva in ga na vsake toliko malo usmeril. Danes pa pri svojih 19. letih zasluži več kot 20.000 € na mesec. S tem fantom sva postala prijatelja in redno komunicirava še danes.

Drug primer je primer fanta, ki je želel postaviti svojo produkcijsko hišo. Ko sva začela skupaj delati, je zaslužil mogoče nekaj sto evrov. V slabih 6 mesecih skupnega delovanja je postal profitabilen, mesečno služi več tisočakov. Osebno se je odselil in živi sam v svojem stanovanju. Mimogrede star je prav tako 19 let. Tudi pri njem je isto. Za svoje uspehe je zaslužen sam. Sam je delal. Jaz sem mu z znanjem le prihranil nekaj let brez potrebnega tavanja v temi.

POSLANSTVO

In to ravno želim, da postane poslanstvo Vašega Mentorja. To, da vam z lastnimi nasveti in usmerjanji prihranim leta mukotrpnega tavanja po temi. In to lahko storim kot nekdo, ki je sam že prehodil to trnovo pot do nadpovprečnega kariernega uspeha in se sam soočal z vsemi osebnimi izzivi, ki pridejo zraven. Zato vem, da sem pravi naslov za mladega posameznika, ki si želi nadpovprečne karierne poti.

Zakaj? Ker si vrhunski posamezniki zaslužijo vrhunsko podporo

Odlično darilo in investicija v prihodnost za vaše najdražje.